»Vse najboljš! Pa vse, kar si TI najbolj želiš!«
Cmok / cmok (cmok).
…je neki, kar ob rojstnih dneh v cca 70% slišim / preberem / včasih celo sama spravim iz sebe (odvisno od momentalnega (ne)navdiha kreative in energije, ki smo jo v voščilo pripravljeni ali v tistem trenutku sposobni vložit).
Hvala, lubi moji privoščljivci!
Stalni lajf sopotniki, občasni uletovalci, naključni življenjski mimohodneži in vsi drugi neubesedljivi, ki ste se znašli v tem vesolju, v tem času, nekje ob meni in mi čestitate, ker sem se spet nehote postarala.
Sevede so vsa voščila dobrodošla. In cenjena. Še fejsbuk / instič lajk na to, da mam rojstni dan, nekak šteje.
Tko da tenks vsem, ki ste že in tistim, ki še boste karkoli v zvezi s tem obredno opravli.
Če smo pa ravno pri tem, kaj si JAZ najbolj želim…
…eeee, hvala, da vprašaš – mam prošnjo zate!
In najdeš jo čist na koncu.
Najprej moram namreč obdelat moj odnos do daril, ker (tko kot večina drugih reči) z leti malo variira.
Radovednost in vsesplošno navdušenje nad presenečenji me je naredilo v otroka, ki je bil vesel česarkoli. Res, da sem vztrajno, vsako leto, pisala Miklavžu, naj mi pliplis prinese čist mojo sobo, ampak sem bila navsezadnje vzhičena tut ob zimskih zoknih.
Moja sestra rada obuja spomine na čase, ko je ob pospravljanju zložila vse traparije, ki se jih je hotela znebit, v škatlo in na vrhu postavila nekaj, za kar je vedela, da me bo posebej zanimalo. »Vzem vse, al pa nč« je bil čudežen izrek, ki jo je odrešil odgovornosti svojih smeti in jo nagradil z malo otroškega občutka zadoščenja ob lastni zvitosti. Ampak v resnici tisto na vrhu sploh ni bilo nujno. V vsakem primeru bi vzela celo škatlo. Z logiko, da stran (o tem, kje je ta »stran«, raje kdaj drugič) lahko še vedno tudi jaz vse skup vržem, ampak ej, zakladi, ki jih lahko med brskanjem najdem!
Ha, to odtehta vse. Arheološki žličkarji me najbrž razumejo.
Darilofobija ali važen je namen
Nazaj na darila. Nekje v poznih najstniških letih sem začela počasi razvijat eno tako malo darilofobijo.
V bistvu je bolj odpor.
Do praholovnega kiča, poceni krame, ki razpade še pred uporabo. Do simboličnih darilc, spominkov in druge navlake, ki je splošno nezaželena, ampak množično podarjana. Do neposrečenih daril, ki ti niso všeč / ti ne pridejo prav…
Ker na koncu nekega veselega dne ne veš, kaj bi z vsem tem: s svojim odzivom na fail dobronamernosti (ker želiš bit iskren, ampak nočeš nobenega prizadet) in s kupom traparij, ki jih navsezadnje sortiraš za vrnit / zamenjat v trgovini / prodat / podarit / poslat v maloro.
Ker kao »važen je namen«.
V izogib tem nerodnostim sem do danes preizkusila razne taktike:
- subtilni namigi, kaj rabim ali si želim (eni so za te sugestije dovzetni, drugim žal enostavno manjka senzor),
- direktne prošnje, kaj naj bo v darilu (kar žal odvzame ves čar presenečenja),
- postavljanje lastnih zgledov s premišljenim obdarovanjem,
- izogibanje praznovanjem,
- prošnje po neobdarovanju in
- v skrajnih primerih zavrnitev darila, kar zna bit kar naporno.
Seveda razumem namen in simboliko obdarovanja, zato z veseljem naredim, poiščem, kupim (in, oh, ful rada zavijam!) ali organiziram darilo, ki je fino premišljeno, skrbno odbrano in ciljno natuhtano za prejemnika.
Ker sem nadvse naklonjena darilom, ki ustvarijo fajn občutke in spomine.
Večinoma je to kaj nematerialnega.
Presenečenja, ki te čist frapirajo.
Stvari, ki potešijo tvoja dolgoletna hrepenenja.
Neki izkustvenega / doživljajskega, v čemer res uživaš.
Sproščen čas, ki ga kvalitetno preživiš z ljudmi, ki jih maš rad …
Kej, kar te prijetno počoha po duši.
Ampak ljudi, ki jih maš rad, je veliko. In prave ideje in navdihi niso samoumevni (pa še ob tem lahko kdaj brcneš v temo).
Zato navijam za občasna, nesamoumevna obdarovanja. Včasih brez razloga in na naključen datum. Predvsem pa samo takrat, ko iskreno začutimo, da bi za nekoga to nekaj lahko bilo TO. Da prav s TEM prav njemu ali njej narediš dan.
Darile, prosim!
Zdej sem nekje v fazi, ko združujem vse odnose do obdarovanja, ki sem jih z leti vzela za svoje:
- še vedno me lahko razveseliš s škatlo svojega random crapa. Mal me je izučilo, da ne posvojim prav vsega, kar bi kdo skipal na deponijo, sem pa recimo čist otroško navdušena, kadar smem prebrskat kakšno staro hišo, preden jo dokončno izpraznijo,
- še vedno raje ne dobim nič, kot neko gluparijo iz občutka »sam neki mejhnga, da ne pridem praznih rok«,
- čist sem raznežena, ko komu res uspe darilo, ki se zdi kot uresničene sanje, za katere sploh nisi vedu, da si jih sanjal,
- če se podarja kej materialnega, me zabava tut kreativa odpadnega zavijanja,
- opcija, da direkt povemo, kaj si želimo, se mi zdi odlična, če je darilo takšno, da še vedno vsebuje element presenečenja…
In tu, banda moja, je prošnja za vas.
Letos si za spremembo želim čim več daril!
Od vseh vas, ki ste z mano do te mere, da z nekim razlogom sploh pridrsate do tegale bloga.
Ne želim si fizičnega zasuvanja s pozornostjo, ampak digitalno, na daleč.
Nafilano s skupno energijo tvojega časa in mojega so-obstoja.
A sem pri tebi pustila kakšno lepo sled?
Zanimajo me predmeti, ki naju družijo in vpliv, ki ga ima moje delo nate.
Pozitivni odtisi, ki jih puščam v vsakdanjem lajfu posameznikov.
Imaš kakšen izdelek, ki sem ga sproducirala v zadnjih dvajset+ letih?
(štejejo »znamke«, v katerih sem ustvarjala sama ali s Simonom: MM, Smmart tandem in Destilator, spodaj je nekaj primerkov logotipov in njihovih nerodnih poskusov)
Te še vedno greje plašč, ki sem ti ga sešila pred 15 leti, plešeš v Walk the talk čevljih, pišeš dnevnik v moj ročno narejen blok, te s stene gleda najin okvirček ali piješ kavo iz amatersko narejene šalce, ki sem jih entuziastično delila in prodajala z mladostnim pogumom in samozavestjo? (danes bi take prototipe še doma poskrila z vidnega polja)
Sem te na kakšni delavnici kaj koristnega naučila, s predavanjem spodbudila k dobri navadi ali ti s kakšno fotko ali zapisom dala idejo za tvojo kreativo ali aktivizem?
Ker nočem zgrešit ničesar, kar mi boste pripravli, so tu mini navodila:
Kar zdej takoj ali do konca meseca junija:
- naredi lepo fotko (ali več njih) izbranih izdelkov. Če je zraven še uporabnik, je mnogo bolje (lahko tudi neprepoznaven).
- fino je, če še poveš, zakaj in od kdaj te ta reč spremlja in na kakšen način šajna v tvoje življenje,
- napiši, če sem s svojim delom poslala v tvoj svet kaj nematerialnega (znanje, navdih ali idejo) in s tem doprinesla kaj pozitivnega.
Uporabi kanal, ki ti je najljubši ali poljubne kombinacije vseh (javno ali privat):
Destilator FB: objavi fotko ali zapis na @Destilator strani v komentarjih pod objavo tega bloga,
tvoj FB: naredi objavo na svojem zidu in označi @Destilator (lahko pa tudi @Maja Modrijan),
tvoj IG: naredi objavo ali story z oznako @Destilator.solutions,
FB / IG privat sporočilo: pošlji fotko & tekst
e-mail: pošlji fotko & tekst na maja.modrijan@gmail.com ,
In kaj bom z vsem tem?
Kakšen teden se bom naslajala ob vsem lepem in se stapljala s podnom ob vsem, kar me bo spravljalo v zadrego.
Potem bom pokupčkala vse te vaše fotke in zapise in jih arhivirala za deževne dni.
Izbrane pa bom ob priliki uporabila na svoji spletki (ene govorice krožijo, da se bo začela prenavljat!) in na drugih kanalih, če se mi bo zazdelo, da z njimi lahko še drugim polepšamo, navdihnemo, popestrimo ali olajšamo življenja.
Ker – a ni to bistvo vsega?
Čist sem vzhičena od pričakovanja, kaj vse se zna nakapaljat!
Tista, ki je prvič zažmrkala v svet na najdaljši dan v letu: Mmaja
21.6.2022
