unikatni čevlji

PET LET, ljudje, kr 5! Lepa, okrogla cifra.

Na nek način se mi kljub temu, da je to ena fina doba, sliši malo. Glede na to, da po smeteh prčkarim in jih pretapljam v razne umotvore pod različnimi znamkami in imeni že cca 20 let.

Najprej sem se na stvari podpisovala s svojim original nazivom, si kasneje prisvojila priimek mojega najljubšega so-človeka in začela risat / šivat / rezljat / tiskat / praskat… na svoje izdelke neke MM čačke. Ko sva začela ustvarjat skup, sva se nazvala Smmart tandem, ga likovno markirala z dvociklom (in kasneje z dodatkom raznih variacij ilustriranega orodja za različne sorte izdelkov). Dobrih osem let sem svojo kreativo sproščala še v Smetumet timu in končno pred petimi leti spet zavila na svoje in začela kurit pod tem novim kotlom, v katerem trenutno še kar fino brbota.

A je Destilator torej samo ena od znamk / podpisov / znakov, katerim sem se od študentskih let dalje posvečala in se z njimi v vsakem obdobju posebej poistovetila?
Huh, nene. Vsekakor je najbolj moj, meni najljubši in verjetno zadnji, ker…
no, ker je zame to to!

V Destilatorju so neke reči, ki sva jih s Simonom skup zastavila še v Smmart času (in še vedno mi pri kakšnih pomaga) sicer pa projekte in izdelke razvijam, oblikujem, usmerjam in kuhljam ob izbrani pomoči točno tako, kot mi je ljubo in pomembno.
A ni to najlepš?

Kje so torej fanfare, zakaj noben ne reže torte in kako to, da konfeti ne frčijo po zraku?

Več razlogov:

• Datumi, obeležja, obletnice, darila iz vljudnosti, praznovanja na ukaz in prešr s pričakovanji niso baš moja najljubša stvar. Včasih mi uspe simpatično voščilo, fino primerno darilo, organizacija luštnega druženja ali super trapasto presenečenje. In to res z užitkom počnem, samo ni nujno, da na poseben datum. Kadar nimam navdiha, energije ali prave ideje, se pa raje ne trudim silit v rituale.
• Čeprav sem si pred časom želela za to 5-letnico organizirat eno fino povezovalno praznovanje, v  trenutni vsesplošni klimi javni dogodki nimajo svojega čara, zato, če mene vprašate, komot počakamo na bolj primerne, tko in drugač toplejše čase.
• Tudi, kadar delaš samostojno, je čista iluzija, da bo vse tako, kot si planiral. Oviratlon / agility steza se ti kar sama od sebe sproti postavlja, ti pa sprejemaš kompromise, medtem, ko mal skačeš, se mal plaziš, delaš ovinke in nehote zbiješ, na skrivaj odžagaš ali obredno zapališ kakšen količek na stezi. Zato se datum obeležja ne poklopi nujno z razlogi za zmagoslavje.

In kje je bil Destilator na ta vele datum, na katerega je bil uradno potrjen?

Na off.

Brez frišnih objav na Meta platformah.
Brez pompa ali drame, v lastni prihuljenosti – pomalem vzhičen in hkrati mal v krču.

7.2. jaz sicer nisem pihala svečk, sem pa preživela en pester predprazničen dan. Z nasoljenim in prevetrenim zrakom v pljučih sva se dopoldne vrnila z morskega druženja s prijatli. Med kuhanjem kosila sem, bolj kot karkoli drugega, praznovala dobre (ne moje) zdravstvene novice. Med škrebljanjem z žlicami po preostanku kosila je uletela na obisk nova družba in samoiniciativno prinesla sladico (ha, ni bila torta, so bli pa krofi!). Potem sem skočila še na večerni razteg in henganje v hamaki in zaključila dan v dobrem starem tandemu.
Z veseljem vse skup ponovim tut na šesto obletnico.

Nazaj k Destilatorju:

če sem iskrena, ta trenutek nisem v woohoo fazi, ker imamo ene tehnične zagate pri naših ljubih čevljih. Kar je razlog, da si že mesec in pol občasno grizljam nohte.
Če pogledam nazaj ali z aviona, je seveda kup stvari za proslavljat. Če bi si odmerila čas in tu na spletko končno naložila vse krasne pretekle projekte, ta boljše medijske pojavnosti in izdelke, ki jih srečate v studiu (tule pa še kar čakajo, da jim končno dam prostor), bi me garant vrglo v bolj prazničen mood.

Skratka ni grozne drame, ampak tudi nobenega prelomnega momenta.

Če se vrnem na agility simboliko…

Dejmo rečt, da sem nekje sredi proge, čist zadovoljna, ker sem do zdej fino preskočila par različnih višin. Ponosna, ker sem parkrat šla čez most, čeprav so se mi tresle tačke. Verjetno sem zabluzila pri zaporedju nalog. In mam par prask, ker sem preveč hitela in me je centrifugalna sila bočno podrajsala ob notranjost tunela. Ampak se mi zdi, da noben ni opazu in ni neki za cvilit.
Frizbi pa še leti proti meni in nisem ziher, a ga bom ujela z gobčkom ali pobrala s tal. Mam pa namen šibat do konca, ker mi vse skup dogaja.
In ne glede na vse – več al manj vedno maham z repom in ne lajam brez razloga.

Lahko se torej veselite z mano vsega, kar že je, fanfare pa dejmo skup povlečt iz kovčka, ko rešimo trenutne tegobe in vam bom veselo naznanila, da so lepila, podplati, vmesne podloge in stare kavbojke spet harmonično pripravljeni, da skup z vašimi posebnimi naročili čevljev po želji (in z mojimi tihimi plani) končno rodimo nove serije Walk the talk šuhov.

Do takrat si pa lahko izberete nožne sopotnike, ki so že na lagerju. Ali kej drugega.
Vsak nakup je zame kliker in briket, da slalomiram dalje.

Ps: hvala vsem, ki teh 5 let (in že leta prej) na vse možne načine podpirate, kar počnem.
Ker kaj so čevlji brez nog, ki jih šetajo po svetu?
In kaj ti bo frizbi, če si ga z nobenim ne podajaš?

Z nohti med zobmi in pestjo konfetov v drugi roki, na delnem stendbaju: Mmaja
12.2.2022