proizvodnja čevljev

destilator agility walkthetalk shoes

Pet let Destilatorja, ampak dejmo fanfare še mal v kovčku pustit

Pet let Destilatorja, ampak dejmo fanfare še mal v kovčku pustit 850 560 Maja
PET LET, ljudje, kr 5! Lepa, okrogla cifra.

Na nek način se mi kljub temu, da je to ena fina doba, sliši malo. Glede na to, da po smeteh prčkarim in jih pretapljam v razne umotvore pod različnimi znamkami in imeni že cca 20 let.

Najprej sem se na stvari podpisovala s svojim original nazivom, si kasneje prisvojila priimek mojega najljubšega so-človeka in začela risat / šivat / rezljat / tiskat / praskat… na svoje izdelke neke MM čačke. Ko sva začela ustvarjat skup, sva se nazvala Smmart tandem, ga likovno markirala z dvociklom (in kasneje z dodatkom raznih variacij ilustriranega orodja za različne sorte izdelkov). Dobrih osem let sem svojo kreativo sproščala še v Smetumet timu in končno pred petimi leti spet zavila na svoje in začela kurit pod tem novim kotlom, v katerem trenutno še kar fino brbota.

A je Destilator torej samo ena od znamk / podpisov / znakov, katerim sem se od študentskih let dalje posvečala in se z njimi v vsakem obdobju posebej poistovetila?
Huh, nene. Vsekakor je najbolj moj, meni najljubši in verjetno zadnji, ker…
no, ker je zame to to!

V Destilatorju so neke reči, ki sva jih s Simonom skup zastavila še v Smmart času (in še vedno mi pri kakšnih pomaga) sicer pa projekte in izdelke razvijam, oblikujem, usmerjam in kuhljam ob izbrani pomoči točno tako, kot mi je ljubo in pomembno.
A ni to najlepš?

Kje so torej fanfare, zakaj noben ne reže torte in kako to, da konfeti ne frčijo po zraku?

Več razlogov:

  • Datumi, obeležja, obletnice, darila iz vljudnosti, praznovanja na ukaz in prešr s pričakovanji niso baš moja najljubša stvar. Včasih mi uspe simpatično voščilo, fino primerno darilo, organizacija luštnega druženja ali super trapasto presenečenje. In to res z užitkom počnem, samo ni nujno, da na poseben datum. Kadar nimam navdiha, energije ali prave ideje, se pa raje ne trudim silit v rituale.
  • Čeprav sem si pred časom želela za to 5-letnico organizirat eno fino povezovalno praznovanje, v  trenutni vsesplošni klimi javni dogodki nimajo svojega čara, zato, če mene vprašate, komot počakamo na bolj primerne, tko in drugač toplejše čase.
  • Tudi, kadar delaš samostojno, je čista iluzija, da bo vse tako, kot si planiral. Oviratlon / agility steza se ti kar sama od sebe sproti postavlja, ti pa sprejemaš kompromise, medtem, ko mal skačeš, se mal plaziš, delaš ovinke in nehote zbiješ, na skrivaj odžagaš ali obredno zapališ kakšen količek na stezi. Zato se datum obeležja ne poklopi nujno z razlogi za zmagoslavje.
In kje je bil Destilator na ta vele datum, na katerega je bil uradno potrjen?

Na off.

Brez frišnih objav na Meta platformah.
Brez pompa ali drame, v lastni prihuljenosti – pomalem vzhičen in hkrati mal v krču.

7.2. jaz sicer nisem pihala svečk, sem pa preživela en pester predprazničen dan. Z nasoljenim in prevetrenim zrakom v pljučih sva se dopoldne vrnila z morskega druženja s prijatli. Med kuhanjem kosila sem, bolj kot karkoli drugega, praznovala dobre (ne moje) zdravstvene novice. Med škrebljanjem z žlicami po preostanku kosila je uletela na obisk nova družba in samoiniciativno prinesla sladico (ha, ni bila torta, so bli pa krofi!). Potem sem skočila še na večerni razteg in henganje v hamaki in zaključila dan v dobrem starem tandemu.
Z veseljem vse skup ponovim tut na šesto obletnico.

Nazaj k Destilatorju:

če sem iskrena, ta trenutek nisem v woohoo fazi, ker imamo ene tehnične zagate pri naših ljubih čevljih. Kar je razlog, da si že mesec in pol občasno grizljam nohte.
Če pogledam nazaj ali z aviona, je seveda kup stvari za proslavljat. Če bi si odmerila čas in tu na spletko končno naložila vse krasne pretekle projekte, ta boljše medijske pojavnosti in izdelke, ki jih srečate v studiu (tule pa še kar čakajo, da jim končno dam prostor), bi me garant vrglo v bolj prazničen mood.

Skratka ni grozne drame, ampak tudi nobenega prelomnega momenta.

Če se vrnem na agility simboliko…

Dejmo rečt, da sem nekje sredi proge, čist zadovoljna, ker sem do zdej fino preskočila par različnih višin. Ponosna, ker sem parkrat šla čez most, čeprav so se mi tresle tačke. Verjetno sem zabluzila pri zaporedju nalog. In mam par prask, ker sem preveč hitela in me je centrifugalna sila bočno podrajsala ob notranjost tunela. Ampak se mi zdi, da noben ni opazu in ni neki za cvilit.
Frizbi pa še leti proti meni in nisem ziher, a ga bom ujela z gobčkom ali pobrala s tal. Mam pa namen šibat do konca, ker mi vse skup dogaja.
In ne glede na vse – več al manj vedno maham z repom in ne lajam brez razloga.

Lahko se torej veselite z mano vsega, kar že je, fanfare pa dejmo skup povlečt iz kovčka, ko rešimo trenutne tegobe in vam bom veselo naznanila, da so lepila, podplati, vmesne podloge in stare kavbojke spet harmonično pripravljeni, da skup z vašimi posebnimi naročili čevljev po želji (in z mojimi tihimi plani) končno rodimo nove serije Walk the talk šuhov.

Do takrat si pa lahko izberete nožne sopotnike, ki so že na lagerju. Ali kej drugega.
Vsak nakup je zame kliker in briket, da slalomiram dalje.

Ps: hvala vsem, ki teh 5 let (in že leta prej) na vse možne načine podpirate, kar počnem.
Ker kaj so čevlji brez nog, ki jih šetajo po svetu?
In kaj ti bo frizbi, če si ga z nobenim ne podajaš?

Z nohti med zobmi in pestjo konfetov v drugi roki, na delnem stendbaju: Mmaja
12.2.2022

Grizli čevljarska mašina

Grizli čevljarska mašina 1200 800 Maja

V tem tednu je Destilator studio zapustil še zadnji par poškodovanih Walk the talk čevljev.
(Hvala, Jasmina, naj bodo tvoji najljubši!).
Zdaj na vas čakajo samo še popolni pari (no, pa nekaj parov prototipov balerink, ki se bodo ob priliki ponudili za simbolično ceno).

“Kakšni poškodovani čevlji?
Kaj pa počnete z njimi?”

No, vsi, ki ste kdaj imeli kaj stika s proizvodnjo, veste, da čisto brez odpadkov ali fail izdelkov težko kaj narediš. V mini odstotku nastane kaj nepopravljivega in neuporabnega.
Za stran.
Za predelat.
V boljšem primeru »za doma ponucat«.
Nekatere izdelke z napako je možno tudi popravit in napake odpravit ali zakrit. Pri mojih čevljih pa… ko so enkrat sestavljeni, ni poti nazaj.

Čeprav jih prav skrbno izdelujemo, pri okoli 2% parov ob končnem natančnem (prav picajzlastem) pregledu najdem nenačrtovan odklon od perfekcije, ki pač ostane.
Čevlji so uporabni in funkcionalni, imajo pa kakšno sled človeške ali strojne napake, ker pač – nekdo in nekaj jih je naredil in na koncu so rezultat vsega dolgega potovanja prek

  • cca 15 – 20 parov rok,
  • mnogo strojev in orodja,
  • pa ogromno faz dela (enkrat jih bom natančno preštela, majkemi!).

Tole je ta zloglasna grizli mašina (stroj za navlačenje konic, so me strokovno poučili), ki je kriva za največ nepovratnih poškodb. V videu so v obdelavi ravno moji ljubi čevlji s ključki, eni in edini Zarjavela bela prototipi do sedaj.

Priznam, da sem prvič, ko sem videla ta postopek, kar z malo priprtimi očmi gledala grob manever. Seveda je nujen, ampak, če vsak par čevljev posebej načrtuješ, kombiniraš, po koščkih sestavljaš v zamišljeno neponovljivo unikatno celoto in jih na celi poti nastanka ujčkaš kot otročiče, ob tej mašini s strahospoštovanjem držiš pesti in si grizljaš ustnice.

Kaj točno počne?

Ko je tekstilni del čevlja do konca sestavljen in sešit, še vedno izgleda precej brezoblično. Takole ubogo kot ponesrečene palačinke ležijo na pladnjih v šivalnici in kasneje štuk nižje visijo v omari in čakajo na soočenje z grizlijem. Ta jih zgrabi na robovih in z vso močjo napne prek kopit. To zagotavlja, da imajo vsi čevlji z enako številko tudi enako obliko in prostornino. In tako lepo napet in pritrjen na osnovo podplata, je čevelj pripravljen za nadaljnje korake proti spajanju z gumijastim podplatom.

In ker delamo z odpadnim tekstilom, ki je pri vsakem paru drugačne debeline in sestave, se včasih zgodi, da je ta ugriz (kljub suverenemu delu, ki ga opravlja majster Božo, ki vehementno nastavlja micene prilagoditve z ročicami in gumbi) premočan in – voila – imamo čevlje z malce natrganim tekstilom.

Sej vem, da bi lahko rekla, da je to pač normalno, ker so čevlji narejeni iz rabljenih kavbojk. Ampak Destilator standardi so taki, da se vedno izognemo luknjam, flekom, ki preživijo pranje in izrabljenim delom materiala.
Je pa res, da kakšno sled prejšnjega življenja včasih zanalašč pustim vidno.
Če mi je všeč in se mi zdi, da daje izdelku žmoht in piko na i.

Za nekatere no-go, za druge prelepo.
Pač ni vsak par za vse. Še dobro, da so unikatni, pa se vedno znova lepo najdete – čevlji in lastnice.

Tule sem za vas po velikosti sortirala čevlje, ki so še samski in čakajo na ljubezen na prvi pogled / korak (Šuh Tind*r vas čaka, blink blink).

Ps: Moj vzpon do studia v prvem štuku po mesecu in pol (ob moji prvi bolniški v življenju) je bil zanemarljiv za človeštvo, ampak pomemben baby step za Destilator in zame.

Na praznik kulture zmagoslavno pozdravljam: Mmaja
8.2.2021