V tem tednu je Destilator studio zapustil še zadnji par poškodovanih Walk the talk čevljev.
(Hvala, Jasmina, naj bodo tvoji najljubši!).
Zdaj na vas čakajo samo še popolni pari (no, pa nekaj parov prototipov balerink, ki se bodo ob priliki ponudili za simbolično ceno).
“Kakšni poškodovani čevlji?
Kaj pa počnete z njimi?”
No, vsi, ki ste kdaj imeli kaj stika s proizvodnjo, veste, da čisto brez odpadkov ali fail izdelkov težko kaj narediš. V mini odstotku nastane kaj nepopravljivega in neuporabnega.
Za stran.
Za predelat.
V boljšem primeru »za doma ponucat«.
Nekatere izdelke z napako je možno tudi popravit in napake odpravit ali zakrit. Pri mojih čevljih pa… ko so enkrat sestavljeni, ni poti nazaj.
Čeprav jih prav skrbno izdelujemo, pri okoli 2% parov ob končnem natančnem (prav picajzlastem) pregledu najdem nenačrtovan odklon od perfekcije, ki pač ostane.
Čevlji so uporabni in funkcionalni, imajo pa kakšno sled človeške ali strojne napake, ker pač – nekdo in nekaj jih je naredil in na koncu so rezultat vsega dolgega potovanja prek
- cca 15 – 20 parov rok,
- mnogo strojev in orodja,
- pa ogromno faz dela (enkrat jih bom natančno preštela, majkemi!).
Tole je ta zloglasna grizli mašina (stroj za navlačenje konic, so me strokovno poučili), ki je kriva za največ nepovratnih poškodb. V videu so v obdelavi ravno moji ljubi čevlji s ključki, eni in edini Zarjavela bela prototipi do sedaj.
Priznam, da sem prvič, ko sem videla ta postopek, kar z malo priprtimi očmi gledala grob manever. Seveda je nujen, ampak, če vsak par čevljev posebej načrtuješ, kombiniraš, po koščkih sestavljaš v zamišljeno neponovljivo unikatno celoto in jih na celi poti nastanka ujčkaš kot otročiče, ob tej mašini s strahospoštovanjem držiš pesti in si grizljaš ustnice.
Kaj točno počne?
Ko je tekstilni del čevlja do konca sestavljen in sešit, še vedno izgleda precej brezoblično. Takole ubogo kot ponesrečene palačinke ležijo na pladnjih v šivalnici in kasneje štuk nižje visijo v omari in čakajo na soočenje z grizlijem. Ta jih zgrabi na robovih in z vso močjo napne prek kopit. To zagotavlja, da imajo vsi čevlji z enako številko tudi enako obliko in prostornino. In tako lepo napet in pritrjen na osnovo podplata, je čevelj pripravljen za nadaljnje korake proti spajanju z gumijastim podplatom.
In ker delamo z odpadnim tekstilom, ki je pri vsakem paru drugačne debeline in sestave, se včasih zgodi, da je ta ugriz (kljub suverenemu delu, ki ga opravlja majster Božo, ki vehementno nastavlja micene prilagoditve z ročicami in gumbi) premočan in – voila – imamo čevlje z malce natrganim tekstilom.
Sej vem, da bi lahko rekla, da je to pač normalno, ker so čevlji narejeni iz rabljenih kavbojk. Ampak Destilator standardi so taki, da se vedno izognemo luknjam, flekom, ki preživijo pranje in izrabljenim delom materiala.
Je pa res, da kakšno sled prejšnjega življenja včasih zanalašč pustim vidno.
Če mi je všeč in se mi zdi, da daje izdelku žmoht in piko na i.
Za nekatere no-go, za druge prelepo.
Pač ni vsak par za vse. Še dobro, da so unikatni, pa se vedno znova lepo najdete – čevlji in lastnice.
Tule sem za vas po velikosti sortirala čevlje, ki so še samski in čakajo na ljubezen na prvi pogled / korak (Šuh Tind*r vas čaka, blink blink).
Ps: Moj vzpon do studia v prvem štuku po mesecu in pol (ob moji prvi bolniški v življenju) je bil zanemarljiv za človeštvo, ampak pomemben baby step za Destilator in zame.
Na praznik kulture zmagoslavno pozdravljam: Mmaja
8.2.2021