Prigode

naredi sam maska za obraz

Ta hitra MASKA ZA OBRAZ ; naredi-sam, brez šivanja, pralna, reciklirana

Ta hitra MASKA ZA OBRAZ ; naredi-sam, brez šivanja, pralna, reciklirana 1200 809 Maja

Nimam stroja, ne znam šivat, nimam mask. Kaj pa zdaj?
Ni izgovora. Sploh ne za MacGyverje.
V tej novi ne-tako-fletni realnosti sem za vse vas / nas natuhtala reciklirano obrazno masko brez šivanja v Destilator stilu. Naredi jo lahko vsak sam, iz reči, ki jih zagotovo najde doma ali pri sosedu.
Pa seveda je dvoslojna in za večkratno uporabo.

Ker mi je blizu kitajski pregovor : »Če kdo strada, mu ne daj rib, marveč ga nauči ribariti.«
Jaz bi sicer rekla, da je bolje, da ribe pustimo v vodi in se naučimo vrtnariti, ampak to je že druga debata.

V nočnih urah, med šivanjem mask za lokalno prostovoljsko akcijo v Pivki, sem razmišljala, kako še bolj učinkovito rešit situacijo. Mask povsod manjka, šivam lahko noč in dan, pa bo to le pljunek v morje (čeprav verjamem, da vsaka kapljica šteje, sploh okužena, če smo že pri tem).
Povsod krožijo kroji, ampak nimajo vsi šiviljskega znanja in opreme. Veliko je tudi enostavnih napotkov za maske iz čistilnih robčkov, peki papirja, koprene za pokrivanje vrta,… ampak večinoma so to nerodne rešitve za enkratno uporabo, ki – spet – proizvajajo nove in nove smeti in pripomorejo k novim problemom.

Sama sem naklonjena principu, pri katerem se znajdeš s tem, kar imaš. In narediš nekaj, kar je uporabno in čim dlje traja. Če pri tem vključimo material, ki je bil na poti v smetnjak (ali celo že v njem), toliko bolje – manjši kup na deponiji (ali v naslednjem požaru).
Fino je, da tudi dobro zgleda, ker potem to bolj ceniš, čuvaš,… in tako pač traja še dlje. Da ne govorim o dobrem občutku, ponosu,… sploh,  če nekaj ustvariš sam.

Tisti, ki me malo spremljate, veste, da me je zadnje leto obsedal makrame iz T-shirtov. In veste, kaj ostane, ko narediš prejo za vozlanje?
Rokavi.
Izbira je bila torej logična.

Ajde, preizkusimo recept / navodilo za izdelavo:
  • Za 2 maski bo ena večja reklamna (za delat / za spat) T-shirt majica  iz 100% bombaža ostala brez rokavov. Šmrc. Itak bo kmalu poletje.
  • Moko / oreščke iz škrnicljev pretresi v steklene kozarce ali jih zatesni s ščipalko za perilo. Skratka iz kuhinje mazni žičke (to ni čisto obvezno, ampak maska bolje tesni).
  • Škarje bomo pa že našli, ne?

Logika: večja majica ima večje rokave in je primerna za večje face (dobesedno, ne karakterno).

Postopek izdelave:
Rokav previdno odreži z majice tik ob šivu (šiv naj ostane na majici).
Prepogni in poravnaj tako, da je šiv na sredini.
Zareži vzporedno z robom rokava, da dobiš enakomeren trak, širok cca 15 cm.
Preostanek rokava z ramenskega dela prereži na pol, da dobiš dva tanjša trakca.
Raztegni trakca, da se zarolata v mehki prožni vrvici.
Za dobro tesnjenje ob korenu nosa vstavi še žičko s škrniclja (dolžina cca 14 cm je idealna).
Na notranjem robu rokava zariši male črtice za zareze v razmikih, kot so vidni na sliki (če imaš krajšo žičko, razmike prilagodi).
Zarobljen del rokava pred striženjem prepogni tako, da zarežeš le eno plast blaga. Luknjice naj bodo raje manjše kot prevelike (blago se itak raztegne).
Z žičko »prešij« sprednji in zadnji rob rokava, da žička tesno prehaja iz enega v drug rob in ju tako združuje.
Na obeh robovih žičko zapogni navznoter in dobro stisni (da se ne more izmaknit iz blaga in da te ne praska po licih).
Igraj se, kombiniraj barve več rokavov / majic.
Preostanek vrvic lahko pustiš, da bingljajo in naznanjajo čas, ko bomo maske uporabljali le še ob kakšni prašni čistilni akciji.

Uporaba zaščitne maske:
Tekstilna maska je priporočljiva za nošnjo 2 – 3 ure ali celo manj, če se že prej navlaži.
Po vsaki uporabi jo odložimo v posebno vrečko, operemo na vsaj 60 stopinj in prelikamo (če ne napolnimo stroja vsak dan, uvedemo en star lonec za kuhanje mask na štedilniku, so pač bizarni časi).
Zaradi pranja bo morda žička sčasoma na maski naredila zarjavel flek. Veliko bolje, da vam zarusta maska, kot občutek za skupnost.

Dejstva:
Za skeptike, kot sem (bila) sama, ki pravijo, da te doma narejene maske pomagajo točno nič ali celo delajo škodo: gre za zasilen ukrep, ki zmanjšuje možnost širjenja virusa.
Tekstilna maska brez filtra in očal / vizirja nas ne ščiti popolnoma pred okužbo, ampak predvsem zmanjša možnost, da mi okužimo druge, ker poskrbi, da nismo preveč radodarni do okolice s svojimi smrklji in slino.
Če vsi nosimo maske, smo vsi na boljšem. Enostaven model solidarnosti in soodgovornosti.

Postani Destilator Faca!

Se boste lotili izdelave? Sami ali z mulci, ki jih je treba zaposlit? Pošljite mi kakšno fotko uspešno narejene maske na maja.modrijan@destilator.si in / ali jo objavite na FB / IG ( #destilatorFace  , @destilator.solutions ), da bom vedela, če je bilo vse skup vredno mojega in vašega časa.
Upam, da bo album fotk »destilator fac« od vsepovsod čim bolj poln, ko vas zberem na kup.

Predvsem pa maske uporabljajte tudi, če vas še vedno kdo čudno gleda (čez teden / dva bo to zelo običajno in vsaj vljudno, če ne obvezno).
Sicer je, priznajmo, srhljiva ta zamaskiranost, v kateri nerodno in nesigurno drug drugemu mežikamo preko nagobčnikov. Nikoli mi niso bile všeč šminke, ampak zdaj naenkrat pogrešam razgled na mavrico roza / rdeče / vijoličnih bolj ali manj razmazanih odtenkov na (in preko) ustnic, včasih tudi na zobeh. Sej ne rečem, oči in obrvi povejo veliko, ampak jaz imam rada nasmeške, grimase, mrščenja in drobno mimiko, ki jo zdaj (z izjemo na partnerju) gledam le zelo od daleč ali preko ekranov.
Situacija je pač taka. Maske gor, celo ko gremo na pošto (čeprav bi en mesec nazaj uslužbenka stiskala gumb za alarm, če bi takšna prišla do okenca). Pomembno je, da se ne ujamemo v past, da na tej nujni fizični distanci in skriti za maskami ali tipkovnicami, v krču, stiski in strahu, postanemo (kot posamezniki in kot družba) brezobrazni.

Skratka… ne delit virusa. Delite tole naredi-sam navodilo, da se vsi čim prej zaščitimo in zližemo iz te karantene in postapokalipse, ki nas čaka po njej. In naj po tem ostane nova povezanost in pozitiva, ki je zadnje dni veliko zaznavam.

Na sliki ne žugam, ampak frcam trakce: Mmaja
26.3.2020

Maske za lokalno skupnost : prostovoljska akcija

Maske za lokalno skupnost : prostovoljska akcija 1200 800 Maja

Trendi me od nekdaj privlačijo približno toliko, kot v zadnjih dneh posmrkani komolci neznancev.

Zato sem pred kakšnim tednom / dvema ob vsej poplavi šivanja mask skeptično škilila v ekran in pomislila, da se raje posvetim kupu drugih reči, ki čakajo, da jih končno potisnem pod šivalno tačko.

Ampak… ker je fino bit koristen član družbe, se lokalno povezovat in podpirat pozitivne iniciative, sem se javila na pobudo občine Pivka in preko stroja ta vikend zapeljala 90 mask, ki (skupaj z maskami, ki so jih zašile druge prostovoljke) za prvo silo pomagajo v bolnišnici, pri humanitarnih in prostovoljskih akcijah in drugje po terenu, da se delijo zdravniška pomoč, oskrba in hrana namesto virusov.

Trajne, pralne maske namesto plastičnih za enkratno uporabo? Ja, že zato želi bit Destilator zraven. Ker kljub trenutno veliko bolj aktualnim novicam nisem pozabila, da smo imeli že pred pandemijo en velik problem s kopičenjem smeti.

Akcija!
  • Izpraznit in pospravit ter počistit šiviljski kot, pregledat navodila, prilagodit navodila (ker mi slepo sledenje nekako ne gre), optimizirat postopke, tehnično uredit detajle, naredit prototip, prilagoditve in… tekoči trak!
  • Delala sem iz dobljenega, že pripravljenega materiala, zato je bil to zame prvi projekt po mnogih letih, ki ni bil reciklažen. Ga bom pa kmalu izravnala z lastno DIY verzijo.
  • Za skeptike, kot sem (bila) sama, ki pravijo, da te domače maske pomagajo točno nič ali celo delajo škodo: gre za zasilen ukrep, ki zmanjšuje možnost širjenja virusa. Ne ščiti tistega, ki masko nosi, ampak poskrbi, da nismo preveč radodarni do okolice s svojimi smrklji in slino.
    Poenostavljeno: če vsi nosimo maske, smo vsi na boljšem.

Kakšne so pa vaše maske / rokavice / vrečke v teh dneh, ko greste po nujnih opravkih?

Namig: vse imamo lahko pralno in uporabljamo spet in spet.
Že nujnih smeti je v tej krizi preveč.

Dnevno in nočno izmeno za manj virusov in manj smeti sem oddelala: Mmaja
23.3.2020

Makrame obešanke za šalčke & menjava zelenih cimrov

Makrame obešanke za šalčke & menjava zelenih cimrov 1200 982 Maja

Lončnice so fine sostanovalke. Sploh, če jih vtaknemo v najljubšo šalco za kavo / čaj / kakav, ki smo ji okrušili robove med vnetim pomivanjem ali vehementnim nazdravljanjem.
Če želimo, da hengajo z nami – dobesedno – jih obesimo s stropa, police, stene ali drevesa.
V lično zvozlanem makrameju iz odvečnih reklamnih majic.

Med premikanjem po primorki s hitrostjo lenivca me je vesolje (spet) opomnilo, da je razdalja med Ljubljano in Postojno časovno raztegljiv pojem. Sploh na poletni petek popoldne.

Na Celovški sem Mateji sporočila, da mogoče ne bom prišla pol ure pred delavnico, kot sva zmenjeni. Nekje na obvoznici sem jo prosila, da sama pripravi mize. Še pred Brezovico je postalo jasno, da me noben čudež ne bo pravočasno katapultiral do Lokalca, zato sva že načrtovali, da me ob petih pokliče, vklopi zvočnik in naredim uvod na daleč.
Ko sem že začela vadit svoje prvo avdio mentorstvo med vožnjo, se je kolona razblinila in navsezadnje sem pribrzela z legitimno »akademskih 15« zamudo.

Majic je bilo dovolj, zato nam mimoidočih, ki so prišli firbcat, ni bilo treba prosit, da nadaljujejo svojo pot zgoraj brez in v znamenju letošnjega zaščitnega znaka festivala Zmaj ‘ma mlade pokažejo svoje šlaufke.
Oblaki so tudi šli zalivat drugam, tako da se nam je lahko vozlalo na trgu pod marelo brez platna. Uspela je še mini menjava sadik zelenih (in pisanih) cimrov in na koncu bi lahko kar opremili en kul lokal.

Za posladek večera smo se preselili pred MCP, kjer so nas s koncertnim performansom v zgodbe iz čudežnga svieta Čadrga posrkali Bakalina Velika.

Delavnica: Makrame obešanke za rastline iz starih majic
Koncept in mentorstvo: Maja Modrijan / Destilator
Gostitelj: Festival Zmaj ‘ma mlade, Postojna
Soorganizacija: Društvo Lokalc, Mladinski center Postojna

Za delavnico sem znanje s krožka iz tretjega razreda obudila: Mmaja
23.8.2019

Intervju, edigs in sentimentalnost

Intervju, edigs in sentimentalnost 1024 746 Maja

Tule sva jaz in Anita. Na 3.A razredni fotki, za katere so nas vedno postrojili obrnjene tako, da smo žmrkali v sonce, sence okoli oči pa so nas spremenile v male pande.
In to je najin intervju. Ne, ni bil naročen.

(Bolj radovednim priporočamo poslušanje, bolj neučakanim pa branje hitre, kratke verzije, strnjene v črke.
Fokus pogovora: walk the talk balerinke, ponošeni prototipi in glasbene želje.)

Po šoli so se stiki porazgubili in sploh nisem vedela, da je radijska voditeljica. Dokler me ni prek sporočila prav uradno, z vikanjem vred, prosila za srečanje, ker me ni spoznala (zdaj imam drug priimek in s periferije Ljubljane sem se prestavila v še večje selo, zdaj notranjsko-primorsko).

Ko sem intervju poslušala, sem si rekla, da se moram naslednjič manj hihitat. Anita pa pravi, da jo je ravno ta moj smeh spomnil na Majo iz otroštva. Zadnje čase sem kar očarana nad srečanji po mnogih letih. Mogoče se nostalgija in sentimentalnost zaleze vate, ko si… dajmo reči 30+.
Vznikajo bizarni spomini, včasih me to spodbudi, da pobrskam po kakšni škatli in najdem fotke ali pisemca,…
Predvsem pa med druženjem ugotavljam, kakšen psihološko socialni fenomen smo. Zgolj povečani, malo ali skoraj nič zmodelirani primerki karakterjev, ki so bili zelo jasni že v osnovni. Verjetno že v vrtcu, ampak tja nisem hodila.

Edigs kot orožje

Anita je tista drobna, energična in zgovorna sošolka, s katero sva se nekaj časa grdo gledali. In še skupaj sva morali sedet, kaj vem, zakaj. Verjetno prav zato. S svinčnikom sva si razmejili teritorij po sredini mize in spodnje police v smislu »NE  IT  ČEZ!« V času te vojne sem ji, sledeč črti, prestrigla urnik, drugič z edigsom počečkala naramnice na ruzaku. Svojih bojnih ran se ne spomnim, pa tudi Anita je ta dva incidenta očitno prebolela, ker ju ni uspela zbezat na površje spominov.

Vem pa, da smo se imeli fino v hribih, pri planinskem krožku. Pa da mi je enkrat – takrat že ena od bestic – za rojstni dan v šolo prinesla mini škatlico borovnic in gozdnih jagod.
Aniti je v živo ostala v spominu moja prva srajčka z gumbi metuljčkov, ki sem si jo sešila v cca petem razredu. Ob mentorstvu mami, seveda, ampak šivala sem jaz. Na mašino na nožni pogon. Gumbnice pa na roke. In prav pred kratkim sem to srajčko našla v maminem arhivu. Še ena reč, ki zdaj čaka, da jo predelam v nekaj uporabnega s sentimentalno patino.

V zadnjem času mi je že nekajkrat uspelo delit zaprašene usedline svojih možganov z ljudmi s skupno preteklostjo. Take spomine, ki nas nasmejijo. Na novo povežejo. In zaradi katerih se počutimo fajn.

Priporočam.
Kar tako. Brez čakanja na srečanje ali posebno priložnost.
Podarjanje spominov kot nematerialna darila presenečenja.

Pred mikrofonom in za tipkovnico: Mmaja
5.8.2019

ps: hvala kolektivu Radia Koper, ki je za moj obisk pripravil zbirno akcijo starih kavbojk!

Berlin

Berlin 1236 660 Maja

Šli smo na pot.
Ker so se balerinke Walk the talk predstavljale na razstavnem sejmu trajnostne mode Neonyt.

Vaše sporočilo

Vaša e-pošta *