Prigode

Lončnice so fine sostanovalke. Sploh, če jih vtaknemo v najljubšo šalco za kavo / čaj / kakav, ki smo ji okrušili robove med vnetim pomivanjem ali vehementnim nazdravljanjem.
Če želimo, da hengajo z nami – dobesedno – jih obesimo s stropa, police, stene ali drevesa.
V lično zvozlanem makrameju iz odvečnih reklamnih majic.

Med premikanjem po primorki s hitrostjo lenivca me je vesolje (spet) opomnilo, da je razdalja med Ljubljano in Postojno časovno raztegljiv pojem. Sploh na poletni petek popoldne.

Na Celovški sem Mateji sporočila, da mogoče ne bom prišla pol ure pred delavnico, kot sva zmenjeni. Nekje na obvoznici sem jo prosila, da sama pripravi mize. Še pred Brezovico je postalo jasno, da me noben čudež ne bo pravočasno katapultiral do Lokalca, zato sva že načrtovali, da me ob petih pokliče, vklopi zvočnik in naredim uvod na daleč.
Ko sem že začela vadit svoje prvo avdio mentorstvo med vožnjo, se je kolona razblinila in navsezadnje sem pribrzela z legitimno »akademskih 15« zamudo.

Majic je bilo dovolj, zato nam mimoidočih, ki so prišli firbcat, ni bilo treba prosit, da nadaljujejo svojo pot zgoraj brez in v znamenju letošnjega zaščitnega znaka festivala Zmaj ‘ma mlade pokažejo svoje šlaufke.
Oblaki so tudi šli zalivat drugam, tako da se nam je lahko vozlalo na trgu pod marelo brez platna. Uspela je še mini menjava sadik zelenih (in pisanih) cimrov in na koncu bi lahko kar opremili en kul lokal.

Za posladek večera smo se preselili pred MCP, kjer so nas s koncertnim performansom v zgodbe iz čudežnga svieta Čadrga posrkali Bakalina Velika.

Delavnica: Makrame obešanke za rastline iz starih majic
Koncept in mentorstvo: Maja Modrijan / Destilator
Gostitelj: Festival Zmaj ‘ma mlade, Postojna
Soorganizacija: Društvo Lokalc, Mladinski center Postojna

Za delavnico sem znanje s krožka iz tretjega razreda obudila: Mmaja
23.8.2019

Tule sva jaz in Anita. Na 3.A razredni fotki, za katere so nas vedno postrojili obrnjene tako, da smo žmrkali v sonce, sence okoli oči pa so nas spremenile v male pande.
In to je najin intervju. Ne, ni bil naročen.

(Bolj radovednim priporočamo poslušanje, bolj neučakanim pa branje hitre, kratke verzije, strnjene v črke.
Fokus pogovora: walk the talk balerinke, ponošeni prototipi in glasbene želje.)

Po šoli so se stiki porazgubili in sploh nisem vedela, da je radijska voditeljica. Dokler me ni prek sporočila prav uradno, z vikanjem vred, prosila za srečanje, ker me ni spoznala (zdaj imam drug priimek in s periferije Ljubljane sem se prestavila v še večje selo, zdaj notranjsko-primorsko).

Ko sem intervju poslušala, sem si rekla, da se moram naslednjič manj hihitat. Anita pa pravi, da jo je ravno ta moj smeh spomnil na Majo iz otroštva. Zadnje čase sem kar očarana nad srečanji po mnogih letih. Mogoče se nostalgija in sentimentalnost zaleze vate, ko si… dajmo reči 30+.
Vznikajo bizarni spomini, včasih me to spodbudi, da pobrskam po kakšni škatli in najdem fotke ali pisemca,…
Predvsem pa med druženjem ugotavljam, kakšen psihološko socialni fenomen smo. Zgolj povečani, malo ali skoraj nič zmodelirani primerki karakterjev, ki so bili zelo jasni že v osnovni. Verjetno že v vrtcu, ampak tja nisem hodila.

Edigs kot orožje

Anita je tista drobna, energična in zgovorna sošolka, s katero sva se nekaj časa grdo gledali. In še skupaj sva morali sedet, kaj vem, zakaj. Verjetno prav zato. S svinčnikom sva si razmejili teritorij po sredini mize in spodnje police v smislu »NE  IT  ČEZ!« V času te vojne sem ji, sledeč črti, prestrigla urnik, drugič z edigsom počečkala naramnice na ruzaku. Svojih bojnih ran se ne spomnim, pa tudi Anita je ta dva incidenta očitno prebolela, ker ju ni uspela zbezat na površje spominov.

Vem pa, da smo se imeli fino v hribih, pri planinskem krožku. Pa da mi je enkrat – takrat že ena od bestic – za rojstni dan v šolo prinesla mini škatlico borovnic in gozdnih jagod.
Aniti je v živo ostala v spominu moja prva srajčka z gumbi metuljčkov, ki sem si jo sešila v cca petem razredu. Ob mentorstvu mami, seveda, ampak šivala sem jaz. Na mašino na nožni pogon. Gumbnice pa na roke. In prav pred kratkim sem to srajčko našla v maminem arhivu. Še ena reč, ki zdaj čaka, da jo predelam v nekaj uporabnega s sentimentalno patino.

V zadnjem času mi je že nekajkrat uspelo delit zaprašene usedline svojih možganov z ljudmi s skupno preteklostjo. Take spomine, ki nas nasmejijo. Na novo povežejo. In zaradi katerih se počutimo fajn.

Priporočam.
Kar tako. Brez čakanja na srečanje ali posebno priložnost.
Podarjanje spominov kot nematerialna darila presenečenja.

Pred mikrofonom in za tipkovnico: Mmaja
5.8.2019

ps: hvala kolektivu Radia Koper, ki je za moj obisk pripravil zbirno akcijo starih kavbojk!